KAJ JE V RESNICI NASILJE?

Nasilje je v splošen pojem, v Slovarju slovenskega knjižnega jezika označen kot »dejaven odnos do koga, značilen po uporabi sile, pritiska«. V splošnem pa gre za označitev uporabe fizične, psihične ali duševne moči nad drugim, kršenja pravic drugega, netoleranca do drugega, ... 

Pa vendar: smo kdaj nasilni tudi sami do sebe?

Bolj kot o nasilju nad drugimi, bi morali govoriti o nasilju nad sabo. Kaj pa je nasilje nad samim seboj?

Nasilje nad samim seboj je, ko v danem trenutku ne povemo resnice. 

Ste kdaj jezni sami nase? Ste žalostni? Se krivite? Ste razočarani nad samim seboj?

Nasilje je, ko si sami zadajamo rane in bolečine. Gre za rane in bolečine, ki nastanejo zaradi ne ljubezni do sebe. Ne sprejemanja sebe. Mislimo, da si ne zaslužimo in mislimo, da je nekaj narobe z nami. Da smo slabi. Da nismo vredni. V osnovi smo ljudje bitja ljubezni. Samo vzorci, prepričanja, pravila, so jo zameglila. Ampak nič za to. Do te ljubezni imamo vedno dostop, saj je v nas. V nas je ljubezen in vse kar si želimo lahko izrazimo. Izrazimo svojo resnico. 

Kolikokrat rečemo, »da«, ko mislimo »ne«? Sprejmemo nekaj, kar nam v bistvu ni všeč. Naredimo nekaj, kar nam ni po godu in tega sploh ne želimo. Smo tiho, ko bi morali spregovoriti. V nas »vrejo« ideje, zamisli, mnenje, a mi smo tiho in ne spregovorimo, kaj si v resnici mislimo. Nismo v skladu sami s seboj: žalostni v sebi, na zunaj pa nasmeh. Zakaj? Samo zato, da bi nas drugi sprejemali. A ni najpomembnejše, da v resnici sprejmemo sami sebe?

Kolikokrat sprejmemo odločitve zavoljo »drugih«? Da ne bi prizadeli drugih ali da drugim ugajamo? Da zamolčimo resnico, za katero menimo: saj ni tako pomembno, ne spodobi se povedat, saj ni nič takega, prizadel bom nekoga, če to povem, izgubil bom službo, partnerja, prijatelja, če bom povedal resnico in kaj si mislim…Ne sprejmemo svoje lastne odločitve, ker družba narekuje drugačna pravila in se »ne spodobi« povedati, kaj si v resnici želiš? 

Nasilje nad samim sabo je sprejeti nekaj, česar si v resnici ne želimo. Če si v resnici ne želimo tiste službe in jo sprejmemo, je nasilje nad samim seboj. Če sprejmemo partnerja, ki si ga v osnovi ne želimo, namesto, da bi šli naprej in izbrali takega, ki nam je všeč, je nasilje nad samim seboj. Če ostajamo v zvezi z izgovorom: saj je v redu, saj ni tako slabo, lepo ravna z mano, prijazen je, boljšega ne bom dobil/a,nočem biti samski/samska, … in partnerja resnično ne ljubimo, je nasilje nad samim seboj.Če spimo z nekom, s katerim ne želimo spati, je nasilje nad samim seboj.Če gremo nekam, kamor ne želimo iti, je nasilje nad samim seboj. Če jemo določeno hrano, ki je ne želimo, je nasilje nad samim seboj. Če ne jemo, ker želimo izgledati suhi in lepi za nekoga drugega, je nasilje nad samim seboj. Če se družimo z nekom, s komer se ne želimo družiti, je nasilje nad samim seboj.Če ne povemo tistega, kar si v resnici mislimo, je nasilje nad samim seboj.Če sprejmemo karkoli kar v tistem trenutku ne čutimo, da bi morali sprejeti, je nasilje nad samim seboj…

Pojdite do lastne resnice: česa si v resnici želim? Kakšnega partnerja? Kakšne službe? Kakšnih odnosov? Kakšnega hobija? Kakšne družbe? Kakšnega življenja v splošnem? Kako se želim počutit? Kaj rad jem, česa ne? 

Kaj se v resnici zgodi, če smo nasilni nad samim seboj?

Iz nasilja nad samim seboj pride žalost, jeza, razočaranje, slaba volja in veliko negativnih čustev. Zakaj? Ker nismo ravnali v skladu s samim seboj in smo slabe volje, razočarani, jezni na sebe oziroma zaradi sebe. Ker se nismo poslušali. In iz tega se rodi nezadovoljstvo »z drugimi« in nasilje nad drugimi. Kaj je nasilje nad drugimi? Nasilje nad samim seboj. In začaran krog se sklene.

Oblecite najlepšo obleko, pojejte torto sredi dneva, recite »dober dan« neznancu in vedno povejte svojo resnico!

Torej, bomo še naprej izvajali nasilje nad samim seboj in se vrteli v začaranem krogu?