Danes dobim spodnjo sliko v sms
sporočilu od drage osebe in pripiše vprašanje: »…kako se to naredi?«
Prešinila me je misel: »Hm…saj to
v praksi že počnem, ne vem pa teorije, kako se to naredi in kako sem do tega
prišla.« »To ima pač človek avtomatsko!«, je bil v meni odgovor. :) In moj odgovor tisti
osebi je bil: »Ne vem, kako se to naredi.«
Zadeva mi ni dala miru in možgani
so mleli naprej. Začela sem raziskovati. V sebi, seveda. Vedela sem, da bo
potrebno stvari videti globje in ne ostati na površini misli in teorije. Vedela
sem, da se bo potrebno podati v lastne globine odkrivanja tega procesa, kako je
to potekalo pri meni, da v ljudeh vidim tudi (če ne predvsem) njihovo dušo. In
ti procesi znajo prinesti, ne samo odgovor na to vprašanje, temveč tudi stvari,
ki jih nismo pri sebi še uspeli ali želeli videti. Pa pojdimo…
Da bi videl človeka na drugi
strani, je v prvi vrsti potrebno, da utihneš. Utihneš na zunaj in v sebi. In
tako dovoliš, da privrejo na dan vsa čutenja, ki so v tebi. Lahek proces?
Nikakor! Hiter proces? Nikakor. Kajti nismo se z vsem, kar bomo slišali,
pripravljeni soočiti. Potem je namreč potrebno s tem tudi zdržati in vedeti, kaj
narediti. V odnosu do sočloveka si je potrebno dovoliti čutenje. Predvsem svoje
čutenja. Čutenje lastnih občutkov. Ne hiteti naprej. To je pot majhnih korakov
in velja pravilo »manj je več«. Dovoliti si videti, kaj začutiš, ko osebo
vidiš, slišiš, jo objameš, morda poljubiš… Pa ne govorim samo o spolni sli ali
privlačnosti. Kaj čutiš, ko ti odgovori, ko se te dotakne, ko se te ne dotakne.
Ko naredi nekaj, kar ti je všeč ali kar ti ni. Ko naredi nekaj, kar jemlješ za »slabo«,
kar v tebi sproži občutke jeze, nemoči, frustracije… Ja, tudi to so občutki, ki
lahko pridejo ven… Videti dušo človeka ni samo videti njene lepote. Je videti
tudi nekaj, kar neradi pogledamo, saj smo potisnili globoko globoko, da tista
stvar ne bi nikoli več ugledala luči sveta…
Videti dušo človek nasproti sebe,
je videti lastno dušo. Videti svoje lepote in svoje napake. Svoje frustracije
in lastno jezo, žalost, bolečino in lepoto. Videti dušo človeka, je biti z njim
in ob njem. Dovoliti si čustva v odnosu. Vzeti si čas zase in čas za drugega.
Biti človek ob nekom, z nekom. Eden izmed filozofov je zapisal nekaj podobnega:
»Brez tebe ni mene.« Kar razumem, da je človek bitje odnosov, bitje, ki
spoznava sebe v odnosu do drugega iz z drugim. Kdo smo, ko smo v odnosu s kom…
In to je potovanje je dolgo...
Krajša pot je pot užitkov. Hitro
se zgodi, da najdeš nekoga, s kom si: samo v postelji ali v zvezi. Ljubiti
nekoga oziroma v prvi vrsti sploh videti in spoznati človeka na drugi strani,
videti njegova dejanja, kaj in kako govori, slišati ga, ne samo slišati, da
govori, temveč, kaj govori, poslušati njegovo zgodbo, bolečino in veselje,
videti, kdo v resnici je, … je videti njegovo dušo. Biti ob njem, ga spremljati
in sprejemati, če si to želite, seveda. Videti, kako razmišlja, kakšen je
njegov odnos, kakšne so njegove globine ali površine, je videti, kdo je in
kakšen je ter ni. Pa ne gre tukaj za to, da ga potem lahko spravimo v eno
škatlico z nalepkami in obsodbami. Da potem pa »vemo kakšen je«. To je proces.
Človek je živo bitje, ki se spreminja iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan,
iz odnosa v odnos… In dovoliti si tudi to.
To spremembo človeka na drugi strani. In ne takoj obsojajoče reči: »Včeraj pa
si to še naredil/a!…«
Ta pot zahteva videti sebe.
Videti sebe pa je sprejeti pot v sebe. Pot ranljivosti in izpostavljenosti.
Ampak ne izpostavljenosti pred drugimi. Vedno se bojimo drugih, ki nas bodo
prizadeli ali ranili. Izpostavit se je potrebno pred sabo in sprejeti, kar v
resnici čutimo. Drugi nas ranijo le toliko, kolikor nismo videli lastne
bolečine, ki smo jo zaprli v globine, da je ne vidimo.
Če povzamem: čutimo vsi, ali si
to dovolimo, pa je vprašanje. Videti drugega človeka je predvsem soočiti se z
lastnim čutenjem. Soočati se s stvarmi, ki so izza. In to ni vedno lep obraz
ali lepo telo. Izza je vse: lepo in grdo. Lepote, ki jim ni meja. In tudi manj
lepe stvari, ki so tam in predvsem te so tiste, ki so potrebne, da jih
pogledamo in sprejmemo. Morda še bolj. Ljubiti lepoto, je lahko. Ljubiti nekaj,
kar nas boli in nam ni všeč…težje. Spati s človekom res ni umetnost. V večini
primerov je vsaj lepo. ;) Biti človek dneve pred tem ali po, morda brez tega, je
pa… :)
Komentarji
Objavite komentar