»Kdaj si boš končno uredila življenje?«

Ja, težko je.

Nisem prepričana, da je težko sámo dejstvo, da sem samska. Bolj kot to so težka pričakovanja, ki si jih kdaj ustvarim sama do sebe (če me že nanje ne opomnijo drugi).

»Kdaj si boš končno uredila življenje?« je najpogostejše vprašanje drage osebe, čigar mnenje sem vedno spoštovala in mi je bilo pomembno. Še sedaj. Zato te besede tako zelo »zabolijo«. Po njih namreč začnem razmišljati in se spraševati (v večini primerov tudi obtoževati, kar je najhujše oziroma najbolj boleče): »Kaj delam narobe? Ali si sploh »urejam življenje«?« Nimam še stanovanja, živim v podnajemniškem. Je to ključ za urejeno življenje – svoje stanovanje, hiša? Nimam še partnerja. Je ključ to? Nimam še otroka, kaj šele dva. Je to pravi znak za »urejeno življenje«? V redu, hvalabogu službo imam. Malo si oddahnem, a temeljnega občutka, da bi čutila »olajšanje«, ni… Pa je to res to?

Kje je problem? Kaj je »urejeno življenje«? 

Vrednote naših staršev so bile (morda so še) drugačne. Hiša, služba, avto, partner, družina. Če si šel še v »višjo šolo«, si pač bil deležen »boljše« službe… Iz tega so nastale norme, vrednote, vzorci, prepričanja in pričakovanja. Da se ne vrnemo še globje v zgodovino… In le-to ima, želimo ali ne, vpliv na naše življenje in delovanje.

Kako mora danes izgledati »urejeno življenje«? Nimam pojma :)

Imam vzorce in prepričanja, ki so mi jih »predali« in ki sem si jih pridelali sama in morda nekaj malo čutenja. 

Ne vem, ali mi je všeč potovati, ali ostati v istem kraju. Rada sem sama, rada imam svoje razvade in navade. Rada objemam drevesa in se bosa sprehajam po gozdu, tudi po asvaltni cesti, kjer ni razbitega stekla :) Rada kolesarim, še posebej, ko drvim v službo čez mesto ter samo upam in pazim, da se v koga ne zaletim :) Razen, če bo to moj bodoči mož :) Ja, tudi takšne zgodbe smo videli na televiziji in se v njih zaljubili (v zgodbe in namišljenega tipa ter idejo o njem) in si ustvarili pričakovanja...

Živim sama in res je, kdaj pogrešam družbo cimre ali partnerja. Nekaj časa pa sem srečen prebivalec svojega stanovanja, kjer imam vrt, sintisajzer, za katerega se lahko usedem kadarkoli mi čas dopušča in glasno pojem kot me je volja. Tudi če »fušam« :)

 

Veliko žensk v moji bližini ima fante, so poročene, pričakujejo, si želijo ali že imajo otroka, dva… Živijo skupaj s partnerji (srečno ali nesrečno), nekatere imajo službe, druge spet ne. Družinsko življenje ali podobno. Ja, težko je, ker so pričakovanja in je primerjanje. »Nisem še tam« in vprašanje »ali kdaj bom?«… Velikokrat se utopim v lastnih mislih »nesrečnice, ki je samska« in bo tako ostalo do konca njenih dni…

Kje je problem? 

Sploh se ne vprašam, kaj pa je tisto, kar si sama v resnici želim. Kdo bi bila brez prepričanj in vzorcev. Ali bolje – kdo sem brez tega? Resnično nimam pojma… 

Kaj je tisto, kjer mi zapoje srce?

In to je zame ključno vprašanje.

Lahko bi rekla, da uživam v delu. Raziskovanju, ustvarjanju nečesa. Rada imam dolge, pametne in globoke pogovore. Rada pišem, se izrazim na papir. V osnovi me ne zanima površina, a me le-ta največkrat vrže iz tira, ko nasedem občutku »ne dovolj dobrosti«, ko se primerjam. Ja, po navadi se primerjamo z nekom, za katerega mislimo, da je »boljši« od nas. In še to »mislimo«, da je »boljši« ali da mu gre »bolje«. V resnici ne vemo. Lahko sicer vprašamo, kar pomeni, da bomo dobili vsaj odgovor. Pa še ta je lahko resničen, neresničen, iz strahu, iz ugajanja, iz vzorca ali »naučenosti« ali iz pristnosti… A pustimo zdaj to. Ključ tukaj je primerjanje in lastna sodba. 

»Bezlajmo« sem in tja, hitimo za tem in onim. Za službo, boljšo službo, za več denarja, za partnerjem, prijateljem, prijateljico, ugledom, izgledom, za otrokom…za vsem mogočim. POTEM BOM SREČNA! Ključ je v POTEM. Ne sedaj in ne tukaj, ampak potem, ko bom to in to, imela to in to, naredila to in to… Saj vendar tako se spodobi, tako se dela, tako je in tako mora biti!

Kdaj pa je človek resnično srečen in kdaj lahko sploh reče, da ima »urejeno življenje«… ? Ne vem. Zaenkrat bom vprašala svoje srce.