Today I drank my cup of tea ali danes sem popila svojo skodelico čaja...

Nalijmo si čistega vina ali kako se že reče… No, jaz sem si danes nalila čistega…čaja. Po končani otvoritvi in delovniku v novi trgovini MOJA OMARA, sem po pogovoru s kolegico, šla na čaj. Sama. Kolegica se je pred časom pošalila, da če greš z Metko na čaj, srečaš sebe. Vedno sva namreč imeli dolge pogovore odkrivanja lastnih globin. No, danes sem srečala samo sebe. Pogled na pretekli mesec se je odvil pred menoj. Lahko bi rekla tudi leto...
 

Pretekli mesec oz. iztekajoče se leto 2016 je bilo »hudičevo«. Preizkušnje na vsakem koraku, diploma, turbolence v odnosih, novo delovno mesto, nove prigode… A kaj to pomeni?

Hudič ali demon sta v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pojasnjena takole: »duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo« in »zloben, hudoben človek« in »duh, ki odločilno vpliva na človekovo življenje in usodo«.
 

Kaj je v resnici hudič ali demon v nas? VSI naši strahovi in neizražene besede, čustva, občutki. Na nek način so, ko jih ne vidimo ali si jih ne priznamo, zunaj vidne narave, kot pravi slovar. Iz nas delajo »hudobnega« človeka, saj kljuvajo in kljuvajo, dokler jih ne vidimo. In vsi smo mojstri zanikanja samega sebe. Ne slišati se, ne povedati, ne izraziti. Sami strahovi in bogsigavedi kaj vse. In ja, zanikanje lastnih občutkov, potiskanje teh nazaj v globine, »odločilno vpliva na« naše življenje (kot pravi slovar). Saj ne gremo v smer, kamor bi morali…

Tekom preteklega meseca sem se lotila novega projekta. Second hand in unikatnica – trgovina. Iz začetne evforične ideje, prijetnega čustvenega balončka, sem sredi procesa večkrat padla na realna tla in videla kaj ni prava smer. Ne, noben me ni na njih potisnil, ne, ni bilo okoli mene hudobnih ljudi, ki bi mi želeli slabo. Kaj pa je bilo? Lastne frustracije, strahovi, prepričanja, ideje, včasih neumnosti, ne védenje in verjetno ne zavedanje.

Dobila sem ponudbo o ugodnem najemu prostora. Hm…zakaj pa ga ne bi izkoristili? Imamo dobro priložnost, da ustvarimo nekaj, o čemer se v službi že pogovarjamo in ideja o Second hand trgovini je v meni že od leta 2009, ko sem bila prvič v Kanadi, kjer me je sestrična peljala v eno izmed. Bila sem navdušena kako lepe stvari in po kako nizkih cenah dosegljive. In od takrat, ko sem izjavila, da bi to morali imeti tudi v Sloveniji, je ta želja še vedno v meni. 

Seveda, v tem času so v Sloveniji že odprte Second hand trgovine. Tudi kvalitetne in prijetne. Tako doma kot v tujini, poleg trgovinic z gumbi, najraje zavijem in kupujem v Second hand-ih. Ker sem preprosto navdušena! Lepa, prijetna in velikokrat kvalitetna oblačila po ugodnih cenah. Nekaj, kar nekomu ne koristi, preprosto gre naprej. Še bolj pa me fascinira ideja o ekološkem ravnanju z oblačili - oblek se ne zavrže in na drugi strani ne izdeluje novih, ampak se uporabijo že obstoječe v drugih rokah.

Pa sem se podala na pot. Danes lahko rečem, da je bila prava pot za učenje. Učenje iz učbenika same sebe in življenja. Podala sem se na pot klesanja ideje, premagovanja same sebe (pa ne vedno v tistem lepem smislu, da sem rabila samo pogum, da sem sledila ideji ali sanjam), ampak premagovanje lastnih prepričanj. Lastnega »imeti prav« in »tako bo«. O joj, koliko zaletavanja v zid je bilo. Ni čudno, da sem tako utrujena. :) V bistvu se lahko opravičim sama sebi za povzročeno bolečino in rane ob vsakem tresku v zid… Pa vendar je realno ideja rasla in tudi prostor je dobival svojo obliko. Ljudje, tako bližnji, kot znanci okoli mene, so me v veliki meri res prijetno presenetili. Pripravljenost pomagati, delati, urediti. Ljudje so nam podarjali vreče in škatle oblačil, ki jih ne potrebujejo več in so si najbolj na svetu želeli, da se jih samo znebijo. Obleke smo presortirali na kupčke: prodaja, popravilo ali predelava in koš. Moram reči, da jih je malo pristalo v košu, morda par. Ostalo je za prodajo in za predelavo. Oblačila, ki pa bodo po nekem času še vedno ostala, bomo podarili naprej. Osebam, ki jih potrebujejo. In to je tudi glavna ideja trgovinice: smo Zavod Franko Maribor, ki deluje na področju duševnega zdravja - zavod za razvijanje, načrtovanje in izvajanje dela v skupnosti. Poslanstvo zavoda je zagotoviti možnost podpore in pomoči  osebam z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju na način, ki bi jim omogočal življenje v skupnosti. Z namenom vključevanja ljudi v skupnost, učenja novih veščin, pridobivanja novega znanja, sodelovanja in povezovanja v skupnosti in zaposlovanje težje zaposljivih oseb, smo se odločili za to dodatno dejavnost. S projektom seznanjamo in vključujemo ljudi v delovne procese, s čimer si pridobivajo delovne izkušnje. Ljudem omogočamo neposreden stik z ljudmi iz skupnost. Pridobijo na lastni vrednosti in trgovinica je prispevek k destigmatizaciji. In če se vrnemo na demone…

Na eni strani so stvari zelo gladko potekale, na drugi pa borba. Togost, nefleksibilnost. Včasih me je bilo res težko premakniti in videla sem odtenke svoje osebnosti. Šla sem si na živce in velikokrat sem bila neprijetna družba tudi najbližjim, saj sem bila hladna in nesramna. Ja ja, vse to se skriva v nas…no, vsaj v meni. :) 

In to so ti demoni – duhovi, ki odločilno vplivajo na človekovo usodo in življenje. Ne sprejemanje življenja takega kot je, nesprejetost lastnih občutkov, tako frustracije in radosti, je težko in neprijetno. Boriti se s samim seboj je res »hudičevo« delo… A tega hudiča smo si ustvarili sami. Nihče drug. To je naš lasten del samih sebe. Tudi, če smo tečni in neprijetna družba. Dajte raziskati zakaj in iz česa to izvira...

In tako nam življenje pokaže »pravo« smer. :) Tekom procesa mi je pokazalo v katero smer ja in v katero ne. Teklo je v eno, v drugo je bil zid. Tako je trgovina rasla, a sem še danes 2 uri in pol pred otvoritvijo vodstvu sporočila, da bomo otvoritev morali prestaviti, saj mi še ni uspelo naložiti Mini blagajne za izdajo računov. Seveda je bilo daleč od prijetnega procesa v meni, saj so se name zgrnili vsi očitki in obtoževanje kako slaba sem, nesposobna, kakšno sramoto si delam in "kaj se sploh grem".
 

Po njenem nasvetu, da še enkrat pokličem tehnično pomoč, sem globoko vdihnila in na srečo zelo kmalu (v prvem poskusu sem čakala dobrih 22 minut in jih seveda nisem dobila na telefon) dobila na telefon izjemno prijaznega mladeniča, s primorskim naglasom (ob katerem se itak stopim že, ko ga slišim, kaj šele, ko mi pomaga rešiti moj tehnični problem :) ), ki mi je po telefonu pomagal pri rešitvi vseh tehničnih zadev in me počakal, ko sem s telefonom tekala po cesti od ene lokacije na drugo in skupaj nabirala papirje. :) Ja, tudi tako izgleda. Na vseh uradih RS so bili ljudje resnično zelo prijazni in so mi z veseljem pomagali čez odgovore na moja včasih čudna vprašanja. :)

Izgleda tudi tako, da si tekom procesa, ki se v bistvu odvija zate, zase ne vzameš časa. Da si za prijatelje, ki so s tabo v tem, resnično ne vzameš časa za pogovor in debato o stvari. Na koncu sem zaradi premalo komunikacije in napačnega razumevanje skoraj izgubila drago osebo, ki mi je stala ob strani v tem projektu in v težkih trenutkih tega leta. Ja, tudi tako izgledajo naši "demoni", ko se ne izražamo... 

Še bi lahko pisala, pa vendar…grem spat. :) Danes sem popila skodelico čaja. Pomirjena s seboj. Radostna in vesela. Utrujena in rahlo otožna. Otvoritev trgovinice je bila lepa in prijetna. Ganila me je do solz in resnično hvaležna sem vsem okoli sebe, ki so dodali svoj doprinos. Staršem, ostalim dragim osebam, Zavodu, sosedom, znancem. Hvala!

Se beremo.