Ko pogledam mojo omaro…

Ko pogledam Mojo omaro vidim mlado rastočo trgovinico z vzponi in padci. Kako se je sploh začelo?

Nastala je kot projekt, a ljubezen do sacond hand stvari je v meni vzklila leta 2009 v Kanadi, ko sem prvič obiskala second hand trgovino. Bila je ogromna in imeli so taaaaak cool stvari. :) Že takrat sem se spraševala zakaj tega nimamo v Sloveniji. A minila so leta, veliko časa sem sanjala o tem, da bi to bilo super, če bi imeli v Sloveniji. In pred nekaj leti se je rodilo. Odprli so second hand trgovine v Mariboru. Ko sem prišla v prvo, sem bila navdušena: »Končno!« Kupiti kvaliteten kos oblačila, ki je še več kot uporaben nekaj sezon? Po ugodni ceni? Velikokrat unikaten, saj gre po navadi za starejšo robo ali robo, ki ni iz Slovenije. Seveda je potrebno malo časa, potrpežljivosti in veliko izbora, da prideš do pravih kosov, ampak prideš! In to do odličnih! Mojo garderobo bogati nekaj najlepših kosov ravno iz second hand trgovin.

Second hand stvari, ne samo da je veliko njih še uporabnih in lepih, ni potrebe po izdelavi novih. Ker sem tudi sama potrošnica, opažam, da je veliko novih stvari precej manj kvalitetnih kot tistih, ki so se izdelovala pred 5, 10 ali več leti. Materiali se hitro uničijo, barve sperejo. Seveda ne posplošujem, še vedno obstaja kvaliteta, ampak veliko materialov je vse bolj umetnih. Sama še vedno najraje kupujem v second hand trgovinah. 

Da pa nadaljujem z zgodbo o Moji omari. :)

Moja ljubezen do second hand oblačil, pohištva in drugih stvari, je tekom vseh teh let, odkar sem spoznala ta način prodaje, rasla...

Dokler mi prijatelj ni ponudil možnosti prodaje nakita v lokalu. In moja ideja je bila takoj: »Ne, second hand trgovino bo.« In odvilo se je. Preden sem svojo idejo s komerkoli delila, se je zgodilo še to, da mi je nekdo nepričakovano v roke potisnil škatlo oblačil in rekel: »Na, jaz ne vem kaj naj s tem, so pa dobra oblačila, imej ti in naredi kar želiš.« In tako se je začelo… Od tistega trenutka naprej so mi ljudje »slučajno« tako ali drugače začeli podarjati oblačila brez da bi karkoli o trgovini sploh omenila. Po rešenih papirjih, urejenih dovoljenjih, po opremljenem prostoru in kupu oblačil, ki so jih ljudje prinesli kar sami, saj so se lotili čiščenja »svoje omare«, se je odprla »Moja omara«.  

Kje smo danes?

Teče. Prijetno, manj prijetno. Včasih nas ustavi jez, včasih pa smo kot slap, ki prosto, svobodno in močno pada. 

Do danes smo priložnost dela v trgovini, z trgovino in izza nje, ponudili sedmim prostovoljcem, ki so se preizkusili v vseh fazah od priprave trgovine, do odprtja in prodaje. Ko se z njimi pogovarjam, povedo, da so nekateri vedno sanjali o trgovini, niso pa poznali vseh procesov in kaj je za to potrebno narediti in kaj vse urediti. Eni so bili z mano na raznih inšpektoratih ali uradih, drugi so čistili najbolj skrite kotičke skladišča. Nekateri so pripravljali novo kolekcijo, sprejemali oblačila, jih likali, počistili in pripravili za prodajo. Drugi so prodajali, se zabavali s strankami, jim svetovali. Skupaj smo oblikovali plakate, vsakič novo izložbo, se posvetovali, fotografirali, kuhali čaj in jedli pico. Pozno zvečer kdaj pri pripravi nove kolekcije tudi zaplesali po novem laminatu v trgovini. Bilo je lepo, včasih zelo težko. Je še in še bo.

Pogled naprej? Bomo videli. Staro se poslavlja, novo pripravlja? …