Že dobri dve leti opravljam delo laične delavke na zavodu za podporo in pomoč osebam z
dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju. Ena izmed tedenskih nalog je tudi ta, da dostavljam pakete pomoči in viške hrane ljudem, ki jih potrebujejo. In danes sem se kot običajno odpravila na delo in se z avtom zapeljala do organizacije na kateri prevzamem pakete za dostavo.
Vzamem prvi paket, nakar mimoidoči gospod opazi, da zaradi polnih rok, vrat na avtu ne bom mogla odpreti sama in mi jih odpre on, da odložim paket. Ko se odpravim po drugi paket, se isti gospod še z nekom ustavi pri redovnici, ki je ravno pometala tamkajšnji pločnik.
V uho ujamem pogovor: »A so zate ti viški hrane?«, vpraša redovnica, ki je videla, da mi je gospod pomagal pri odlaganju paketa. Gospod odgovori, da mu ne gre še tako slabo, da bi to rabil. In gospa odvrne: »Saj tudi njim ne gre slabo, poglej jo kakšne čevlje ima.«
V tistem trenutku sem se obrnila in odkorakala do redovnice ter dveh gospodov, ter povedala, da sem socialna delavka, ki peljem pakete ljudem, ki jih potrebujejo. Da sploh ne ve nič o človeku o katerem je izjavila, kar je. Spomnim se, da je bilo v meni veliko besed, ki so hotele kar izbruhniti na plano, a sem nahajajoč se v šoku samo še vprašala ali je bilo v njenem dejanju kaj »božjega«.
Zanergala je, da ji na »njenem« dvorišču ne bom govorila in pometala z metlo. Ko sem se mimo njih vračala še z enim paketom, je do mene pristopil isti gospod, ki mi je pomagal pri prvem in se mi v njenem imenu nekako opravičeval: »Veste, saj gospa ni mislila tako hudo, kot ste vi vzeli. Mi tukaj res vidimo kakšni ljudje pridejo po pakete pomoči.« Gospodu sem se nasmehnila in zahvalila za pomoč ter se odpeljala.
Sodbe in predsodki. Obsojanje. Čeprav tiho, milo, v mislih ali na glas, hudobno, zlo namerno. Gospa je sodila po mojih »lepih« čevljih, da imam očitno veliko in vseeno odiram organizacijo in hodim po »brezplačno« hrano.
A ta dogodek me je bolj popeljal v zavedanje kolikokrat sodim jaz. Hote, nehote, zavedno ali nezavedno. Mimogrede ali namerno. Sodim in presojam, kajti jaz VEM, zakaj gre. Sodim debelejše ljudi, suhe ljudi, stare, mlade. Imam pripombe glede obleke človeka, frizure ali obnašanja. Sodim dnevno, pa se tega velikokrat sploh ne zavem. Miselno ali verbalno in v skladu s svojimi sodbami se potem zavedno ali nezavedno tudi vedem. V prvi vrsti pa velikokrat najbolj sodim sebe: kakšna sem, kako delam, kaj delam. Po navadi gre za »zmerljivke«, da sem grda, lena, nesposobna in butasta. Včasih večvredna kot drugi, dobra, pametna.
Sodbe? Zakaj sodimo?
Moj dan se je nadaljeval v tem »duhu«, saj sem si ogledala zadnjo gledališko predstavo prijateljice, ki me je povabila. Teme nisem poznala, a se mi je kmalu razkrila: predsodki!
Kaj se zgodi, ko sodimo?
Človeka postavimo na določen položaj. Večvreden, manjvreden. Sodimo, da se ne rabimo poglobiti. Sodimo, da ne rabimo nekaj novega spoznati. Sodimo, da si ne rabimo priznati: tega pa še ne poznam. To je zame novo, strašljivo in od mene zahteva priznanje lastne nevednosti. Od mene zahteva, da spoznam, vidim in se soočim. Da se morda drugače vedem. Da sem spoštljiv. Da vidim morda, da svet ni takšen kot se meni zdi. Da svet ni moja predstava o njem. Da ljudje niso »taki« (pa naj bo kakršnikoli) in da nas ni mogoče spraviti v predalčke.
Takšno ravnanje od nas zahteva zavedanje. Zavedanje pa je? Biti v tem trenutku.
dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju. Ena izmed tedenskih nalog je tudi ta, da dostavljam pakete pomoči in viške hrane ljudem, ki jih potrebujejo. In danes sem se kot običajno odpravila na delo in se z avtom zapeljala do organizacije na kateri prevzamem pakete za dostavo.
Vzamem prvi paket, nakar mimoidoči gospod opazi, da zaradi polnih rok, vrat na avtu ne bom mogla odpreti sama in mi jih odpre on, da odložim paket. Ko se odpravim po drugi paket, se isti gospod še z nekom ustavi pri redovnici, ki je ravno pometala tamkajšnji pločnik.
V uho ujamem pogovor: »A so zate ti viški hrane?«, vpraša redovnica, ki je videla, da mi je gospod pomagal pri odlaganju paketa. Gospod odgovori, da mu ne gre še tako slabo, da bi to rabil. In gospa odvrne: »Saj tudi njim ne gre slabo, poglej jo kakšne čevlje ima.«
V tistem trenutku sem se obrnila in odkorakala do redovnice ter dveh gospodov, ter povedala, da sem socialna delavka, ki peljem pakete ljudem, ki jih potrebujejo. Da sploh ne ve nič o človeku o katerem je izjavila, kar je. Spomnim se, da je bilo v meni veliko besed, ki so hotele kar izbruhniti na plano, a sem nahajajoč se v šoku samo še vprašala ali je bilo v njenem dejanju kaj »božjega«.
Zanergala je, da ji na »njenem« dvorišču ne bom govorila in pometala z metlo. Ko sem se mimo njih vračala še z enim paketom, je do mene pristopil isti gospod, ki mi je pomagal pri prvem in se mi v njenem imenu nekako opravičeval: »Veste, saj gospa ni mislila tako hudo, kot ste vi vzeli. Mi tukaj res vidimo kakšni ljudje pridejo po pakete pomoči.« Gospodu sem se nasmehnila in zahvalila za pomoč ter se odpeljala.
Sodbe in predsodki. Obsojanje. Čeprav tiho, milo, v mislih ali na glas, hudobno, zlo namerno. Gospa je sodila po mojih »lepih« čevljih, da imam očitno veliko in vseeno odiram organizacijo in hodim po »brezplačno« hrano.
A ta dogodek me je bolj popeljal v zavedanje kolikokrat sodim jaz. Hote, nehote, zavedno ali nezavedno. Mimogrede ali namerno. Sodim in presojam, kajti jaz VEM, zakaj gre. Sodim debelejše ljudi, suhe ljudi, stare, mlade. Imam pripombe glede obleke človeka, frizure ali obnašanja. Sodim dnevno, pa se tega velikokrat sploh ne zavem. Miselno ali verbalno in v skladu s svojimi sodbami se potem zavedno ali nezavedno tudi vedem. V prvi vrsti pa velikokrat najbolj sodim sebe: kakšna sem, kako delam, kaj delam. Po navadi gre za »zmerljivke«, da sem grda, lena, nesposobna in butasta. Včasih večvredna kot drugi, dobra, pametna.
Sodbe? Zakaj sodimo?
Moj dan se je nadaljeval v tem »duhu«, saj sem si ogledala zadnjo gledališko predstavo prijateljice, ki me je povabila. Teme nisem poznala, a se mi je kmalu razkrila: predsodki!
Kaj se zgodi, ko sodimo?
Človeka postavimo na določen položaj. Večvreden, manjvreden. Sodimo, da se ne rabimo poglobiti. Sodimo, da ne rabimo nekaj novega spoznati. Sodimo, da si ne rabimo priznati: tega pa še ne poznam. To je zame novo, strašljivo in od mene zahteva priznanje lastne nevednosti. Od mene zahteva, da spoznam, vidim in se soočim. Da se morda drugače vedem. Da sem spoštljiv. Da vidim morda, da svet ni takšen kot se meni zdi. Da svet ni moja predstava o njem. Da ljudje niso »taki« (pa naj bo kakršnikoli) in da nas ni mogoče spraviti v predalčke.
Takšno ravnanje od nas zahteva zavedanje. Zavedanje pa je? Biti v tem trenutku.
Slika je simbolična. :)
Komentarji
Objavite komentar