Poznaš tisti občutek stiske, občutek tesnobe?
Poznaš tisti občutek, ko vse pritiska nate - zunanji dogodki, a še glasneje tvoja notranjost, ki kriči vedno glasneje in glasneje?
Občutek, ko je telo napeto, v stresu, zmatrano, utrujeno, v neprestani borbi?
Občutek, ko so misli tako glasne, da če bi imele zvok, bi škripale?
Občutek, da boš utonil…se zadušil…da ne zmoreš več…
…
…potem pa se zgodi. Tisto neverjetno spoznanje!
Brez pompa, fanfar in velikih dogodkov. Tisto nežno, a tako jasno videnje realnosti, takšne kot je.
Tisto
neverjetno spoznanje, ko stvari za katere si mislil, da so take kot so
(v tvojih mislih), a v resnici niso. So drugačne. In je ok.
Ko se zgodi to spoznanje, ves kaos v tebi izgine…
In pride mir.
Tisti spokojni, temljeni, globok in neverjeten mir! Tisti počitek, ko si ga čakal, po katerem si tako hrepenel…
In
stvari odpadejo. Odpadejo sodbe, neznosno brnenje v glavi, stres, želja
po kakršni koli spremembi kogarkoli, še najbolj pa sprememba sebe!
Odpade. Odpade. In takrat…samo si.
Komentarji
Objavite komentar