What is beyond

Ganejo me ljudje, ki se ustavijo. Ki poduhajo cvetlico ali res okusijo sladico. Saj ne gre vedno, odvisno kje si. Kje so tvoje misli in kakšen je tvoj svet... Ganejo me pogledi, ko se srca dotakne tisto. Tisto? Tista roža, tisti svet. Tista gesta, tisti … Gane me srčnost.   Kdaj si jo uzrl? Kdaj si se uzrl? Kdaj si se ustavil? Kdaj si jo videl?   Tisto neverjetno »silo«, ki je še nežnost ne prekaša.   Ona, ki dviguje listje, a je nobena gora ne doseže. Ona, ki vse okoli nje pleše.   Ona, ki greje svet. In ona, ki odpira srce.   Ganejo me ljudje, ki se ustavijo in vidijo. Vidijo ta svet, takšen kot je. Z vsemi plusi in minusi, z zgodbo, ki je. Gane me resnica. Naj bo pisana kot mavrica ali črna kot je noč.   Ganejo me ljudje, ki vidijo. Vidijo tisto, kar očem je skrito. Skrito, a duši še kako odkrito! Zato ganejo me ljudje, ki VIDIJO! In se svoji duši nasmejijo: zapleši!

V tem trenutku vsak izmed nas doživlja svet po svoje. Naše zavedanje o njem in vsem okoli nas je različno. Lahko je ožje, lahko je kje bolj široko, lahko je zelo široko. A vsak doživlja po svoje. Kaj ni eden najlepših trenutkov v življenju ta, ko zagledaš nekaj novega? Tisto, kar si lahko tako zelo dolgo iskal? Ali pa nekaj tistega, česar nisi iskal, morda niti vedel nisi, da obstaja, pa si potreboval, da se tvoj mozaik sestavi…? Lahko ta trenutek zavedanja ni tako “graciozen”, lahko je samo majhna kapljica v tvoje veliko morje…  Morje zavedanja… Zavedanja.  Česa? Sebe, morda večje, širše, drugačno. Novo zavedanja bližnjega, svoje mačke, psa, morda zavedanje o nekom, ki ga ne “maramo”, ki nam gre na živce, …  Zavedanje, ki je v nasprotju ali vsaj za milimeter drugačno od našega trenutnega… To. To je to. Ta trenutek zavedanja. In ta občutek, ko se to zgodi… Ena večjih radosti tega sveta. Zame. ❤️ Lahko tudi, da je trenutek pred novim zavedanjem skrajno nelagoden, neprijete...