Preskoči na glavno vsebino

Trenutek zavedanja

V tem trenutku vsak izmed nas doživlja svet po svoje. Naše zavedanje o njem in vsem okoli nas je različno. Lahko je ožje, lahko je kje bolj široko, lahko je zelo široko. A vsak doživlja po svoje.

Kaj ni eden najlepših trenutkov v življenju ta, ko zagledaš nekaj novega? Tisto, kar si lahko tako zelo dolgo iskal? Ali pa nekaj tistega, česar nisi iskal, morda niti vedel nisi, da obstaja, pa si potreboval, da se tvoj mozaik sestavi…?
Lahko ta trenutek zavedanja ni tako “graciozen”, lahko je samo majhna kapljica v tvoje veliko morje… 
Morje zavedanja…
Zavedanja. 
Česa?

Sebe, morda večje, širše, drugačno. Novo zavedanja bližnjega, svoje mačke, psa, morda zavedanje o nekom, ki ga ne “maramo”, ki nam gre na živce, … 
Zavedanje, ki je v nasprotju ali vsaj za milimeter drugačno od našega trenutnega…
To.
To je to.
Ta trenutek zavedanja. In ta občutek, ko se to zgodi… Ena večjih radosti tega sveta. Zame. ❤️

Lahko tudi, da je trenutek pred novim zavedanjem skrajno nelagoden, neprijeten, boleč... ko padejo predsodki, navade, pričakovanja, pogledi, … Lahko pa se prikrade tiho, iznenada, čisto lahkotno in brez drame… 
Pokne kot milni mehurček in evo, vidiš. 

Vidiš svet z novimi očmi. Takšnega, kot ga do sedaj še nisi videl…

Kljub temu, da morda ni tak kot bi si ga želel, ni tak kot so rekli, da je, ni tak kot si mislil, da je, pa vendar občutiš mir. 
Zakaj?
Ker ga v tistem trenutku sprejmeš bolj takšnega kot je. Sebe, njega. Vse. In ta trenutek poravnanosti z realnostjo je…mir. 🤍



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Svet v novih barvah

Si kdaj videl svet v novih barvah? Vse, kar je bilo prej — je zdaj drugače? Vse, kar si nekoč videl na en način — danes vidiš drugače? Se je v tebi kdaj premaknilo tisto nekaj, da si svet zagledal v drugih barvah? Da si videl sočloveka drugače? Da si videl ljudi drugače? Odnose drugače? Svet in njegove barve — drugače? Ko se je v tebi premaknilo tisto nekaj. Tisti drug pogled. Tisto prepričanje. Ko se je to prepričanje spremenilo, morda celo odpadlo... In ko je odpadlo — si videl svet drugače? Navzven nič kaj zelo drugače, a tvoja notranjost in pogled tako drugačna? In si videl svet... na novo? Zgodilo se je pred kratkim. Odnosi in situacije, ki so že leta precej podobni, so se pokazali v novih barvah. Stvari vidiš na en način, svoj način. Potem pa se zgodi: tisti notranji premik — in “tadam” — zagledaš nov film. Bilo je, kot v kinu, kjer predvajajo film , ki ga do zdaj še nisem videla. In se znašla v vrtincu dogajanja, kjer še nikoli nisem bila. Dogajanje, ki mi je vzel...
Objavite komentar
Preberite več

STVARSTVO JE ZAVEST, KI IZVIRA IZ BITI

Knjiga, ki šokira, preseneti, te zmede, pomiri, ti razloži in ti postavi nove temelje... Vse v enem. Avtorjeva osebna izkušnja sveta, kot ga še ne poznamo. Daje upanje in odgovarja na temeljna vprašanja našega obstoja. Primerna za tistega, ki išče odgovor na vprašanje o življenju in resnici o njem, o sebi in o »resničnem sebi«, o nastanku vsega in zakaj smo tu. Toplo jo priporočam. Naročite jo lahko tukaj . Del iz knjige: »Če prosim za kaj, prosim za Brezpogojno, Resnično Ljubezen v svojem srcu Zavesti, do vsega, kar JE s sabo vred seveda! Ko prosim, sprejmem vse morebitne posledice te prošnje! To je edina RESNIČNA POT! Prenehajmo voditi življenje. Začnimo z njim sodelovati.« (Rasto Fikfak, Stvarstvo je zavest, ki izvira iz Biti, 57.) Več o knjigi:  http://podporavsem.blogspot.co.uk/2015/01/stvarstvo-je-zavest-ki-izvira-iz-biti.html
Objavite komentar
Preberite več

Zapleši

Ganejo me ljudje, ki se ustavijo. Ki poduhajo cvetlico ali res okusijo sladico. Saj ne gre vedno, odvisno kje si. Kje so tvoje misli in kakšen je tvoj svet... Ganejo me pogledi, ko se srca dotakne tisto. Tisto? Tista roža, tisti svet. Tista gesta, tisti … Gane me srčnost.   Kdaj si jo uzrl? Kdaj si se uzrl? Kdaj si se ustavil? Kdaj si jo videl?   Tisto neverjetno »silo«, ki je še nežnost ne prekaša.   Ona, ki dviguje listje, a je nobena gora ne doseže. Ona, ki vse okoli nje pleše.   Ona, ki greje svet. In ona, ki odpira srce.   Ganejo me ljudje, ki se ustavijo in vidijo. Vidijo ta svet, takšen kot je. Z vsemi plusi in minusi, z zgodbo, ki je. Gane me resnica. Naj bo pisana kot mavrica ali črna kot je noč.   Ganejo me ljudje, ki vidijo. Vidijo tisto, kar očem je skrito. Skrito, a duši še kako odkrito! Zato ganejo me ljudje, ki VIDIJO! In se svoji duši nasmejijo: zapleši!
Objavite komentar
Preberite več