Preskoči na glavno vsebino

Kraj, kjer se duša spočije

Vsak ima svoj kraj, kjer se duša spočije.
Naj bo ta velik ali majhen, gorat ali raven.
Morda ga krasijo vodice ali skalnate lepotice.
Kjer vetrič šepeta ali mestni vrvež klopota.
Lahko je siv ali pisan, moder ali rjav.
A vsak ima svoj kraj, kjer se duša spočije…

Kraj, kjer se ptice naselijo, ali kraj, kjer ljudje hitijo.
Morda si ga že našel, ali pa ga tvoje srce še išče.
A vsak ima svoj kraj, kjer si duša spočije.

Moja duša mu pravi dom.
Dom, kjer je ona doma. Dom, ki ga le ona prepozna.

Lahko je čuden, nenavaden, moderen ali malce že v letih.
Lahko je siv, bel ali rumen.
Lahko je lesen ali steklen.
A to je kraj, kjer duša zašepeta: »Tu sem doma.«
In to je kraj, kjer duša svoj mir spozna.

Pozdravljen, Semič.



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Svet v novih barvah

Si kdaj videl svet v novih barvah? Vse, kar je bilo prej — je zdaj drugače? Vse, kar si nekoč videl na en način — danes vidiš drugače? Se je v tebi kdaj premaknilo tisto nekaj, da si svet zagledal v drugih barvah? Da si videl sočloveka drugače? Da si videl ljudi drugače? Odnose drugače? Svet in njegove barve — drugače? Ko se je v tebi premaknilo tisto nekaj. Tisti drug pogled. Tisto prepričanje. Ko se je to prepričanje spremenilo, morda celo odpadlo... In ko je odpadlo — si videl svet drugače? Navzven nič kaj zelo drugače, a tvoja notranjost in pogled tako drugačna? In si videl svet... na novo? Zgodilo se je pred kratkim. Odnosi in situacije, ki so že leta precej podobni, so se pokazali v novih barvah. Stvari vidiš na en način, svoj način. Potem pa se zgodi: tisti notranji premik — in “tadam” — zagledaš nov film. Bilo je, kot v kinu, kjer predvajajo film , ki ga do zdaj še nisem videla. In se znašla v vrtincu dogajanja, kjer še nikoli nisem bila. Dogajanje, ki mi je vzel...
Objavite komentar
Preberite več

STVARSTVO JE ZAVEST, KI IZVIRA IZ BITI

Knjiga, ki šokira, preseneti, te zmede, pomiri, ti razloži in ti postavi nove temelje... Vse v enem. Avtorjeva osebna izkušnja sveta, kot ga še ne poznamo. Daje upanje in odgovarja na temeljna vprašanja našega obstoja. Primerna za tistega, ki išče odgovor na vprašanje o življenju in resnici o njem, o sebi in o »resničnem sebi«, o nastanku vsega in zakaj smo tu. Toplo jo priporočam. Naročite jo lahko tukaj . Del iz knjige: »Če prosim za kaj, prosim za Brezpogojno, Resnično Ljubezen v svojem srcu Zavesti, do vsega, kar JE s sabo vred seveda! Ko prosim, sprejmem vse morebitne posledice te prošnje! To je edina RESNIČNA POT! Prenehajmo voditi življenje. Začnimo z njim sodelovati.« (Rasto Fikfak, Stvarstvo je zavest, ki izvira iz Biti, 57.) Več o knjigi:  http://podporavsem.blogspot.co.uk/2015/01/stvarstvo-je-zavest-ki-izvira-iz-biti.html
Objavite komentar
Preberite več

Zapleši

Ganejo me ljudje, ki se ustavijo. Ki poduhajo cvetlico ali res okusijo sladico. Saj ne gre vedno, odvisno kje si. Kje so tvoje misli in kakšen je tvoj svet... Ganejo me pogledi, ko se srca dotakne tisto. Tisto? Tista roža, tisti svet. Tista gesta, tisti … Gane me srčnost.   Kdaj si jo uzrl? Kdaj si se uzrl? Kdaj si se ustavil? Kdaj si jo videl?   Tisto neverjetno »silo«, ki je še nežnost ne prekaša.   Ona, ki dviguje listje, a je nobena gora ne doseže. Ona, ki vse okoli nje pleše.   Ona, ki greje svet. In ona, ki odpira srce.   Ganejo me ljudje, ki se ustavijo in vidijo. Vidijo ta svet, takšen kot je. Z vsemi plusi in minusi, z zgodbo, ki je. Gane me resnica. Naj bo pisana kot mavrica ali črna kot je noč.   Ganejo me ljudje, ki vidijo. Vidijo tisto, kar očem je skrito. Skrito, a duši še kako odkrito! Zato ganejo me ljudje, ki VIDIJO! In se svoji duši nasmejijo: zapleši!
Objavite komentar
Preberite več