Večna želja v meni po potovanjih in večletno razmišljanje o obisku Maroka, je botrovala temu, da smo s kolegicami (Aljo in Lariso) naposled le rezervirale poceni Ryanairove letalske karte za potovanje v Marakeš - četrto največje mesto države Maroko.
Dopust – je prva misel, ki se
poraja. »Odklop« od tega sveta, ki ga živiš v Sloveniji (v mojem primeru).
»Odklop« od osebnih situacij iz katerih ne vidiš več izhoda. Misel v glavi: »6
dni me ne bo. Joj, zakaj nismo rezervirale za dlje časa… Ah, bo že. Vsaj nekaj
je. :)«
In tako greš. Alja je naštudirala
pot in celotno naše potovanje z ogledi. Moram priznati, da mi je to ustrezalo,
saj sem sama bolj tip človeka, ki samo gre in kar vidim na poti, pač vidim. Na
koncu pa mi je vedno žal, da si nisem vsaj ene znamenitosti ogledala. Hvala
bogu smo imele Aljo, ki je odlično opravila nalogo in nam splanirala oglede
znamenitosti in lepih mest.
Nekaj dni pred potovanjem (če ne
že celi teden ali mesec) imaš v glavi, kaj vse moraš urediti preden greš, se
sekiraš, kako bodo sodelavci funkcionirali, ko tebe ne bo ali se bo sistem
sesul, če bo sploh šlo kaj dobro, črni scenarij, kako bo svet propadel, če tebe
ne bo. :)
Ko se vrneš, ugotoviš, da vse še zmeraj stoji tako kot stoji, sistem se ni
porušil, sodelavci so vsi preživeli, še več – čisto super so se imeli :), projekti so še vedno
v teku in ugotoviš, da te konec koncev pa ni bilo samo 6 dni… ;)
Ker sem se veliko sekirala pred
potovanjem, sem zbolela. Prehlad ali gripa, ne vem, kaj je bilo. Dan pred
odhodom mi je kolegičina mama naredila terapijo in izginil je moj prehlad ter
glavobol z njim. V 90% se je moje stanje izboljšalo in tako sem lahko skoraj
zdrava potovala v Maroko.
Pristanek letala, zahvala za
varen let in že so pod mojimi nogami bila Maroška tla. Sonce, temperatura višja
kot v Sloveniji, navdušenost. Z avtobusom smo se odpravile do hotela in zgodil
se je prvi šok. Ko sem stopila iz avtobusa, me je zadelo: hlastala sem za
zrakom in v vdihu sem čutila izjemno majhno količino kisika. Nekajkrat sem
vdihnila in čez misli mi je šlo vprašanje: kako lahko ljudje tukaj dihajo?
Koliko kisika je sploh v tem ozračju tukaj? Kako preživijo? In kako bom
preživela jaz…
Vrtinec dogajanja okoli te hitro
potegne in kmalu se ne ukvarjaš več s hlastanjem po kisiku, ampak z ljudmi, ki
so okoli tebe in te neprekinjeno ogovarjajo. Taksi, vožnja s kočijo, domači
keksi, pomarančni sok, najboljši telefoni, ure ali preprosto »daj mi denar«…
Z zemljevidom v roki smo se po ulicah podale do hotela in končno prispele. Simpatičen hotel čisto v Maroškem stilu. Prav tako soba, ki je bila opremljena s pisanimi keramičnimi ploščicami, v njej še umivalnik in 3 postelje. Odložile smo stvari in se podale na prvo izkušnjo Marakeša. Še pred tem smo se odpravile na streho hotela, ki je imel namesto klasične strehe kot jo poznamo, teraso. Pravzaprav je večina streh ravnih s terasami in z razgledom nad celim mestom. Neverjeten pogled mesta, ki je pred tabo in ki ga boš imel priložnost 6 dni spoznati pobližje. Ulice Marakeša so klicale in podale smo se v vrvež dogajanja: stojnice z oblačili, čevlji, nakitom, začimbami, pecivom, mesom, restavracije, …vse natrpano eno zraven drugega in ogromna gneča: ljudje, avti, mopedisti, vozovi – vse obenem na ozkih ulicah. Ženske, oblečene v muslimanska oblačila, te ogovorijo za risanje s kano po roki, moški te neprestano pogledujejo in ogovarjajo za tisoč in eno stvar, ko ti jo ponujajo: ure, telefone, oblačila, hrano in seveda seks. Kar takoj v prvi ponudbi. Ogovori te vsak, ki karkoli ponuja in prodaja. Besedo »ne« razumejo šele v tretje in ko jo izrečeš zelo odločno ter odkorakaš naprej. Prošnja za denar je prisotna na vsakem koraku…
Utrujene od poti in pestrega dogajanja
prvi dan, sladko zaspimo v sicer precej hladni sobi, kajti ujele smo ravno
najhladnejšo zimo pri njih in ogrevanja v tistem hotelu ne poznajo…
Komentarji
Objavite komentar